APZ poroka - APZ Wedding

Veste kaj? Tokrat morda res zadnjič omenjava APZ, o katerem vedno znova piševa. Kar ne gre drugače. Pred kratkim sva izvedela za še eno APZ poroko, ki bo le nekaj tednov za najino, kako lepo!

Foto: Željko Stevanić

APZ poroke (ko se pač poroči prava APZ-jevka ali APZ-jevec ali celo APZ par :) ) so vedno nekaj posebnega, če ne drugače po svoji glasbeni plati. Zbor s svojo zares kvalitetno glasbo, ter seveda obrazi, ki jih ne boš nikoli v življenju pozabil, saj si z njimi delil svoja tako rekoč najlepša leta življenja ... Da ti tvoj posebni dan polepša čudovita družba, s katero si več let prepeval, švical na odru in trdo delal na vajah, spoznaval tuje dežele in ustvaril večna prijateljstva, to je res nekaj neopisljivega! 

Upam, da bodo lahko del tega začutili tudi drugi svati, ki bodo na cerkveni poroki slišali naslednji repertoar skladb:

• Poročna koračnica 
• Pozdravljena zemlje ti blagoslov (Lojze Mav) 
• Gospod, usmili se (Missa in honorem S. Josephi, J. Pogačnik) 
• Taaveti laul nr. 104 (Cyrillus Kreek) 
• Aleluja (Trošt) 
• Bogorodice devo (Rachmaninov) 
• Bogorodice devo (Schnitke) 
• Gospodi (Schnitke) 
• Poj ljubezni (Darlene Zcshech, solo skladba) 
• Otche nash (Schnitke) 
• Jagnje božje (Missa in honorem S. Josephi) 
• Beati quorum via (Stanford) 
• Ukuthula (afriška) 
• Deep river (Ringwald) 
• Aleluja (Handel) 
• An Irish blessing (Moore) 

Žal se morava opravičiti splošni publiki (svatom), ker ne bo veliko slovenskih pesmi (razen seveda zunaj kakih slovenskih ljudskih, ki pa so včasih zaradi naših čednih narečij tudi kar težko razumljive). Rada poveva, da nama je od vsega cirkusa okrog poroke in oblek in še vsega ostalega pač najbolj pomembno to, da na poroki slišiva najine izbrane pesmi in APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani. Tiste res posebne skladbe bova predstavila (prevedla) kar tu na blogu. Da boste vseeno lahko vedeli za kaj gre.

Še 32 dni.

If Music Be the Food of Love

From the very beginning, the one thing Kristina and I wanted for our wedding was good music. So the decision to ask our friends at APZ Tone Tomšič to help make our big day truly special seemed natural. This was the setting where we first met in 2011, when I joined the choir and where Kristina spent a little over 6 years. The choir is very experienced in singing at weddings, so we believe that even our quite substantial wishlist (see Kristina's post above) won't be too difficult. :)

But when Kristina and I took a closer look at the church where our wedding ceremony will take place, I found that there will be more than enough room for another choir - KAPZ Mohorjan, where I sang for 7 years and was the setting where I first encountered choral singing. Being a part of that choir also made it very difficult for me to make the decision to join APZ TT, since I knew that juggling both would prove nearly impossible. But that decision came after careful consideration (not two mention the 2 years of nagging to come and join APZ from Barbara Slivnik :P ). In the end, it was probably the pragmatical side of me that prevailed. 

My calculation was that during my time in APZ Tone Tomšič I would encounter at least 100 people of my age from every conceivable professional field imaginable. The next logical assumption was that it was statistically necessary that at least one of those people would help better my life in some way. And I could not have been more right! :) But now the time has come to leave the ranks of APZ and move on to new adventures, most likely featuring my friends from KAPZ Mohorjan.

And just so you'll know what our wedding repertoire will be all about - here's a translation of the one of the songs
(thank you, Matej Velikonja, for showing me this wonderful piece :) )

Psalm 104: 1,24
Bless the Lord, O my soul. Praise the Lord!
O Lord my God,
Thou art very great.
O Lord, how manifold are thy works!
In wisdom hast thou made them all.
Glory be to Thee, O Lord,
Who has made all things.
Glory to the Father, the Son, and the Holy Spirit.
Now and evermore.
Amen.
source: http://www.gregorywbrown.com/music/psalm-104-from-taaveti-laulud-cyrillus-kreek/

Aljaž - sing for the moment

S poroko spodbujava slovensko gospodarstvo - Helping the Local Economy by Getting Married

Sledi malo daljše razmišljanje o tem, kam in zakaj dajemo svoj denar. Razložila bova tudi, kaj imava v mislih, ko rečeva, da s poroko skušava spodbujati slovensko gospodarstvo.

Včeraj zvečer sva imela z bodočim možem dolgo debato o Bogu, Palestinsko-Izraelskem vprašanju in smislu najinega skupnega življenja. Vse je bilo pomešano, razvilo pa se je iz zavedanja različnih vojn na svetu, krčenja naravnih virov in Aljaževe zgodbe o zgodovini sveta (spomnim se, kako rada sem imela zgodovino, vendar sem veliko tega enostavno pozabila ter zato z zanimanjem poslušala Aljaževo razlago).

Za najino poroko sva že v samem začetku načrtovanja rekla, da bova z nakupi skušala spodbujati vse, kar je slovensko. Odziv prijateljev je bil tudi ta, da sva si torej izbrala drago poroko! Kar malo me jezi to prepričanje. Kako je možno ter v čem je smisel, da je slovenski proizvod pogosto dražji od izdelka iz tujine? Si lahko midva SLOVENSKO vseeno privoščiva? Bova sploh dobila to, kar si želiva?

Veliko razmišljam ...

Nekaj tednov nazaj sem od Vesne Vuk Godina slišala, da je vsak nakup politično dejanje. Takoj sem se strinjala z njo, mislim pa, da sem šele včeraj zvečer dojela, kaj to v resnici pomeni. Aljaž se je v svoji razlagi dotaknil tudi dejstev, da svetovne korporacije, ki jih na tem mestu (še) ne želim imenovati, izkoriščajo NAŠ SKUPEN svet in za tem stoji en sam cilj: PRODAJA – IMETI VEČ! Morda se vse skupaj pomeša še z željo po oblasti, vendar tudi tu zadaj je verjetno skrita zgolj težnja po tem, da ima nekdo več kot vsi drugi in te težnje pravzaprav ne razumem (mi jo lahko kdo razloži, lepo prosim). Mislim, da opisana težnja v določenem človeku – posamezniku nastane zgolj takrat, ko ni zmožen omembe vredne čustvene inteligence. Verjetno se mu to zgodi zaradi napačne vzgoje, življenjskih travm, ki jih ni uspel predelati, ali pa (najbolj pogosto) splošne brezbrižnosti, zgovarjanja, da sam ne more ničesar spremeniti (in zato še naprej kupuje samo tisto, kar je najceneje, in se ne udeležuje volitev). Joj, kako smo zemljani postali skrbeči le za lastno rit!

Kaj ostane pri prizadevanju imeti več kot drugi (lačni afriški otroci, onesnažen zrak, izsekan gozd, vojna opustošenost) človeštvu očitno sploh ni pomembno. Načeloma ima Slovenija kar se tega tiče še srečo. Ker je majhna, ni tako tržno zanimiva. Pa vendar se že čutijo tudi prizadevanja, da bi naše vodno bogastvo privatizirali, torej prodali NAŠO pitno vodo! Verjetno tistemu, ki bi zanjo dal več denarja. Dragi Slovenci, se zavedate tega?

Sprašujem se, ali je Slovenija ena redkih držav, kjer obstaja trend kupovanja lokalnih proizvodov in zakaj. Kako močan je ta trend? Zakaj še vedno zahajamo (žal tudi jaz) v trgovine, kjer kupujemo tuje (tudi prehrambene) proizvode (v akciji!), ter s tem pod vprašaj postavljamo lastno zdravje, kmetijstvo in gospodarstvo? Ali lahko z zavedanjem, da je v Sloveniji MOŽNO ustvariti blaginjo njenih prebivalcev, to dejansko tudi izpeljemo?

Danes zjutraj sem se zbudila sama od sebe nekaj minut pred sedmo uro. Budilke torej danes nisem potrebovala in koliko je še stvari, ki jih imam, pa jih pravzaprav sploh ne potrebujem. S termometrom sem si izmerila telesno temperaturo, saj se učim naravnega načrtovanja družine. Da ne bi zbudila Aljaža, sem po prstih odšla v spodnje nadstropje v kopalnico in se zavedla, da v svojih prvih minutah dneva potrebujem: stranišče, toaletni papir, milo, nekaj vode, zajtrk in nato tale računalnik in internet, če želim svoje razmišljanje deliti z vami. 

Pravzaprav pa za svoje lastno življenje ne potrebujem veliko: obleko, streho nad glavo, vrt, kjer si pridelam nekaj hrane in ljudi, ki me imajo radi.

Kaj pa potrebujete vi?


The Ultimate Question about Life, the Universe, and Everything (D. Adams)

Yesterday I realised that I've come to miss serious political debate, so when the chance for that came with Kristina, I felt the 2 and something hours just flew by. The evening was marked by a brief summary of the situation in the Middle East, especially the Palestine-Israeli conflict, and how, in essence, the whole affair is a fratricide. I also came to remember how much I like history and my ability to tell a story (with a willing audience, of course :) ). What I found especially gratifying was the fact that even my 11 year old brother managed to peal himself away from the TV to listen to my 20-minute tall tale. 

A pessimist might be duped into thinking that the whole world is just everybody killing everybody else. And sometimes it is. And it seems that humanity has become an expert in making up the most contrived reasons for finding new and ingenious ways to kill our fellow man. But taking a deeper look into the situation reveals that the reasons for all the mayhem are usually very "earthly", with the most common being greed. Rest assured, however, that I'm not going to lecture you on how "greed is an evil deed, and sharing is caring". People should figure that out for themselves.

Kristina and I have decided to do our best to stop multinationals from exploiting those bits of our planet that still have something to offer, and to focus on Slovenia. Right now, our home needs all the help it can get in bringing back hope to people, who often seem to have given up in light of everything that's going on. 

When we told a friend that we want our wedding to be "as Slovene as possible", his response was something along the line of "you've picked a pricey option". That may be the case, but, as Kristina has already pointed out, each purchase we make is a political act. And we chose to empower Slovenia with as many decisions as possible.

Aljaž - feeling like politics should be for everyone

Poročna torta - The Cake

Tina Ilar, ki je v zadnjem letu postala odlična samostojna slaščičarka, me je povprašala, kdaj pridem v tem blogovskem pisanju do poročne torte :)

Naj povem, da moja prijateljica peče torte za vse priložnosti, makrone, "cupcakes", piškote, pite, potice, štrudle in slano pecivo. Njene stvaritve imajo poudarek na sezonskih sestavinah nabranih na vrtu in v naravi. Če ne bi bila pot iz Ljubljane do Koroške tako dolga, bi z veseljem svojo torto naročila pri njej, tako pa bo morda priložnost le za nekaj suhega peciva. Naročilo za torto sem namreč že oddala.

Slaščičarka Tina Ilar: najljubša torta Hansa Moserja,
Cvetličarna Flamingo Lea Ilar s.p.: vrtnica

Okrog tega nimam prav veliko povedati, ker ne vem, kam sem "pospravila" zapisane dogovore okrog torte, najbrž je nekje doma v Ljubljani. Prihajajoči teden je zadnji čas, da spraviva vse skupaj na kup in dorečeva nerešene zadeve ...

Po priporočilu prijateljev, ki sta se poročila na Koroškem, sva se odločila za torto lokalnega ponudnika. Na kmetiji Medved imajo registrirano dopolnilno dejavnost na kmetiji in sicer C10.710 - Proizvodnja kruha, svežega peciva in slaščic (zanimivo mi je zadevo zapisati s šifro, ker trenutno malo raziskujem tudi področje dopolnilnih dejavnosti na koroških kmetijah).

Petra N. Pšeničnik je večkrat priznana ustvarjalka tort in peciva, zato praktično nisva imela drugih ponudnikov v mislih. Pri obisku na kmetiji, kjer sva z Aljažem oddala naročilo za torto, je možno preko fotografij in modelov videti, kako bi torta lahko izgledala. Aljaž si je zaželel neko ekstra stojalo za torto, vendar meni ni bilo všeč. Ker je bilo čutiti nekaj slabe volje, sem želela slišati in povedati argumente za in proti. 

Mogoče je bilo za tisti dan preveč vsega (če se prav spomnim smo na isti dan v prisotnosti njegovih in moje sestre rezervirali tudi gostišče in dorekli meni večerje ...), zato sva raje naročila kar neko klasično trinadstropno torto kvadratne oblike (brez posebnega stojala). Spodnji rob vsakega nadstropja torte v beli barvi bo (verjetno) okrašen s temnozelenim trakom, vrh torte pa bosta krasili dve sončnici. 

Okusi torte? Kolikor vem bodo borovnice (po koroško so to ČRNICE), čokolada in še nekaj, kar imam nekje zapisano.

Toliko za enkrat. Objavo bova dopolnila s sliko torte na poročni dan :)

One square meal a day...

They say that cake is the most important meal of the day. Well, maybe not everyday, but on 30 August that will certainly hold true for me. :) As mentioned by Kristina, the full details of our wedding cake have gone AWOL, but we do now that the cake will be a square, triple-tiered, chocolate, blueberry, and mysterious flavor masterpiece made by Petra Navodnik Pšeničnik.

But enough about the cake. A thought has been going through my mind these past several days about the importance of alone time in a relationship. Don't get me wrong, I love spending time with Kristina, but there can come situations when we've both had "too much of a good thing". One of the occasions which demonstrated this phenomenon was exactly the day, when we were picking out our wedding cake. That day had been filled with wedding-planning activities, the cake appearing last on the day's menu. So when it came time to talk about it, I've maybe had just a little bit too much of everything and just wanted to unwind. The lack of that possibility most likely caused a short circuit between us. That's when I realised that "me" time will be essential in our relationship (goes for both of us).

So, although I did miss her, it wasn't too bad the past two days, when she went to Ljubljana on some errands, while I stayed in Koroška, healing a bee sting to the the foot, which caused massive swelling. I guess running around barefoot isn't without its perils. Being alone gave me the time to think, to be at my most effective in terms of work, and to have another one in a series of honest heart-to-hearts with myself. The situation called for it, and I've discovered that I'm right on track with my life. :)

Aljaž - having my cake and eating it soon

Cerkev sv. Petra na Kronski gori - St Peter's atop Kronska Gora

Odločitev za cerkveno poroko nama je bila obema logična, saj sva oba verna in poroka pred Bogom in ljudmi je za naju smisel celotnega cirkusa. Vse ostalo je celofan in v zadnjih dneh, ko računava stroške in skrbiva za prihodke, si to večkrat ponoviva. 

Cerkvena poroka naj bi bila po nenapisanem pravilu v župniji neveste. Ker sem se od doma selila že pred nekaj leti, ne čutim nobene posebne potrebe, da bi bilo to v domači cerkvi v Bizoviku. V Bizoviku nikoli nisem zares želela živeti. Zame je to enostavno preveč (in hkrati premalo) mestno okolje. Vedno sem si predstavljala, da bo moja poroka nekje v naravi. V mislih imam tudi zelo konkretno cerkvico sv. Petra na Vrhu nad Želimljami, kjer me je Aljaž v začetku letošnjega leta presenetil z zaročnim prstanom.

Kmalu sva oba vedela, da najina poroka ne bo na Vrhu nad Želimljami in na koncu tudi to, da ne bo v Ljubljani, ker sva si želela skromno civilno poroko in razkošno cerkev, kjer bova lahko pri samem obredu prisluhnila najinim prijateljem iz zbora APZ Tone Tomšič, v katerem sva se spoznala. Takega pevskega zbora pač ne spraviš v vsako slovensko kapelico :)

Sočasno z odločanjem o primerni cerkvi je rasla tudi skupna želja, da po poroki zaživiva na Koroškem in tako sva se odločila za Cerkev sv. Petra na Kronski gori, ki jo že kar redno obiskujeva pri nedeljski sveti maši. 

Izbrana cerkev je na poti med Slovenj Gradcem in Dravogradom pomembna orientacijska točka Mislinjske doline. 

"Že od daleč jo uzremo, vso samozavestno, z dvema zvonikoma, ki štrlita proti nebu in se ponosno razgledujeta na starodavni Št. Janž ter Otiški vrh pod seboj. Cesta, ki se pri Št. Janžu odcepi k sv. Petru, nas pripelje prav do cerkve. Na 856 metrov nadmorske višine je enkratna razgledna točka. Prav gotovo je tudi ta razgled vplival na graditelje, da so se odločili postaviti cerkev na tem kraju." (citiran zapis: Franci Petrič)

Isti avtor je zapisal tudi ljudsko zgodbo o nastanku cerkve: "Na Kronski gori so bili v davnini pašniki, kjer so se pasle ovce. Pastirji so opazili, da so se vedno zbirale na vrhu. Čeprav so jih razganjali, so jih vedno znova našli na istem mestu. To so si začeli razlagati kot znamenje, da naj na tem kraju pozidajo cerkev. Cerkveni predstojniki pa niso bili temu nič kaj naklonjeni. Prišla je posebna komisija iz Ljubljane in odločila: "Tu cerkve nikoli ne bo!" Ko so se zvečer vračali na konjih nazaj, pri Taumbirtu v Št. Janžu konji niso hoteli naprej. Ustavili so se in obrnili nazaj proti Kronski gori. To je bilo tudi za nasprotnike zidave znamenje, da morajo na vrhu postaviti cerkev."

Cerkev je zgrajena v baročnem slogu, po predvidevanjih naj bi jo načrtoval Janez Fuchs iz Maribora (avtor razkošnega stopnišča v mariborskega gradu). Njena velikost priča o tem, da je bila glede na majhen kraj oziroma župnijo verjetno načrtovana kot romarska cerkev. Ker je cerkev zelo velika ima celo dva kora, enega nad drugim. Petje zborovskega repertoarja, ki ga bova objavila do konca tega tedna (dirigent APZ Sebastjan Vrhovnik ga dodeluje v nekaj malenkostih), bo tako res nekaj veličastnega. 

Pravi koncert! Vabljeni :) 

Where do I begin?

After a few days residing in our future flat, it was time to go into detail about the location of our wedding. You guessed it: it's the pretty red church in the picture! :) All kidding aside, the church of St Peter is HUGE!, especially when you look at the fact that there aren't many people living nearby. So Kristina's argument that it was originally intended as a pilgrim church makes a lot of sense. 

The church is an impressive landmark and is even more striking when viewed from up close. I won't go into detail about its construction, suffice it to say that it seats enough people, it has to balconies, an almost new organ, and is big enough to house a marching band if Easter should surprise us with rain. :) It's a place with great acoustics, and that's one of the reasons we chose it, since the music during our ceremony was one of the prerequisites for our wedding in the first place. It was our wish from the very beginning to have good music accompany us into wedlock, so an well-sounding church with enough room for about 40-50 singers was a must. At this point I would like to thank the singers of APZ Tone Tomšič and KAPZ Mohorjan, and the conductor Sebastjan Vrhovnik, for their willingness to make our special day that more special.

But I've also spent a lot of time thinking about our plans and goals for the (distant) future, especially when it comes to business. The wedding isn't going to finance itself, and considering the problems that come from money (or lack thereof), Kristina and I have to frequently remind ourselves that the really important bits of 30 August really don't cost that much (if anything at all). But I've come to realize something in the past few days: making money is an ongoing effort, and just like anything else in life, the more you do it, the better you get at it. And now I'm currently in the process of coming up with a winning money-making idea while looking for the right tutorship and building my very own dream team. So if you fit the bill, you know where to find me. :)

Aljaž - a finishing beginner

P.S.: I'm sorry I didn't include any photos or youtube links this time, it's just that nothing popped up. My bad.

Koroška! - Carinthia!

Pa sva že spet tu, na Koroškem, kjer se bo 30. avgusta dogajala tudi najina ceremonija! :)

Nisem se še "znucala" :)

Danes sva začela urejati najino skupno gnezdece na naslovu Aljaževe družine. Predvsem imam željo po čiščenju in urejanju omar, malo pa tudi načrtujeva za naprej. Že pred časom sva se namreč po tehtnem razmisleku (SWOT analiza glede na pričakovane realne možnosti lepo prosim!) odločila za skupno življenje na Koroškem (trenutno s pomočjo njegovih staršev v samostojni hiši z vrtom med Slovenj Gradcem in Dravogradom). Po poroki si bova uredila stanovanje v zgornjem nadstropju hiše (manjka najina kopalnica in kuhinja, ki sta pogoj za preselitev), kjer živijo vsi njegovi, torej tudi moja bodoča tašča :) ... Da ne bo kakšne pomote, Aljaževa mami je prekrasna oseba. Nekako sva si sorodni duši, prav tako pa mi je in mi bo (skupaj z možem) še pomagala pri moji poslovni poti in prav veselim se tega. Vseeno pa si z Aljažem želiva, da bo to kratkoročna rešitev za najino bodočo družino (želja je, da sva tu 3 do 5 let, potem pa NA SVOJE!). Saj poznate tisti rek, da tašča ne sme v copatih na obisk - za dobro vseh sostanovalcev. Kaj pa vem, verjetno drži.

Po poroki bova načeloma še ostala nekaj časa v bližini Ljubljane, kjer imava najeto skromno garsonjero. "Biti na dveh stolčkih" me sicer zelo nervira, saj včasih ne vem, kje sem zares doma. Vedno kaj pozabim vzeti s seboj in nikoli ni nič pospravljeno. Pot do Ljubljane (kamor me veže predvsem nedokončana magistrska naloga, posel in glasbena šola, pa seveda stik z mojo družino in prijatelji) je sicer dolga, vendar predstavlja tudi svojo prednost, saj se pogosto ravno na poti na Koroško ali proti Ljubljani z Aljažem pogovarjava najbolj pomembne stvari :)

Koroška me je očarala kmalu po tem, ko sem bila z Aljažem prvič pri njemu na obisku. Božič 2013 sem praznovala v krogu njegove družine in začela na raznih družinskih praznovanjih spoznavati tudi njegovo ogromno žlahto, tako da osebno potrjujem: tukaj vam ne more biti nikoli dolgčas. Preden se je med nama z Aljažem karkoli začelo tega konca Slovenije nisem poznala (čeprav je bil moj solo Music for a While v izvedbi APZ Tone Tomšič prvič na odru prav na Prevaljah :) ), ko pa sem bila tam, sem začela prepoznavati njene potenciale, ki nikakor niso majhni.

Sproti vam bom povedala še kaj več o Koroški, potem pa vas povabim na izlet :)

Ko sem že v elementu za "pucanje", pridem še kam?


A Fresh Start

After a few days in Ljubljana it was time to go back to my home region of Carinthia (no, we didn't go to Austria, just check this link). After avoiding it for a couple of days, it was time for me to keep my end of the bargain and writ my section of this blog. Which I'm doing now. Obviously. :)

It was a quite difficult decision, but in the end, Kristina and I decided to ultimately move to Carinthia after getting married. But let's not get carried away: there's still much to do before that can be accomplished. First and foremost: we both need to formally finish school (we'll do our utmost to make that happen by the end of this year). Then the time will come to sort out our "love nest". Our first domicile will be located on the top floor of my parents' house, but we plan to move out on our own in 3-5 years. 

But enough about our house (ta-dam... in the middle of our street... :) ). It's time to talk business. Kristina and I have recently joined a small group of would-be regional entrepreneurs in the hopes of moving the stalemate that has Carinthia's youth at a standstill. A vast majority of people chose to stay in Ljubljana or Maribor after graduating, or even leave the country all together (brain drain). That is why we were glad to take part at the round table discussion on building an efficient and modern 4-lane highway to the region, organised by one of the local youth groups. The debate highlighted some key hiccups still plaguing the issue. 

Let that be enough for today, I think I've spent my creativity already. You are cordially invited to pay us a visit sometime. Carinthia is not difficult to find, just don't get too caught up on all the potholes. :)

Aljaž - moving from house to the same house

Vzeti si čas - Taking the Time

Hej!

Malo sva zaostala, vsak dan pač ni časa za pisanje. Tudi danes delovni dan raztegujeva v večer, saj si želiva, da bi bilo najino delo kar se da uspešno. Dopoldan sva sestankovala in imela kasneje tudi pomemben poročni opravek (za kaj gre, bo povedal Aljaž), dobila pa sva tudi motivacijo, da delava naprej, čeprav nama včasih ni jasno, kako se bo vse skupaj izšlo. Kakšen dan nama gre obema zelo dobro, včasih pa morava drug drugemu malo bolj pomagati, da izpolniva dnevne in širše zastavljene cilje.

Še vedno imam občutek, da delam preko celega dneva in prav vsak dan, a za premalo efekta. Pogosto pred spanjem v glavi premlevam, kaj vse bi bilo še dobro narediti. Verjetno je tako pri vsakemu podjetniku začetniku. Podjetništvo je sicer res zanimiva, a hkrati tudi zahtevna izkušnja, pa sem vseeno vesela, da sem se že sedaj odločila za to pot. Po dobrem mesecu dni mojega podjetništva pravzaprav vidim, da komaj pokrivam stroške, a po svoje je tudi pozitivna ničla uspeh, kajne? Pravi uspeh zame osebno pa je to, da sem si preteklo nedeljo uspela vzeti čas za odklop. Bilo je naravnost fantastično!


Aljaž je bil pobudnik, da se v krogu njegove družine odpravimo na Uršljo goro. Zdi se mi, da sem že dolgo potrebovala tak podvig. Da s svojim telesom dosežeš nek cilj, je to najlažje zares začutiti, če greš v hribe. Pot navzgor ni bila preveč zahtevna. Ravno prav. Vreme se je kar držalo, ker pa ni bilo napovedano, da bo sončno, tudi ni bilo veliko drugih pohodnikov. Na poti sem se dobro nadihala in opazovala vse okrog sebe ter razmišljala, kako lepa je naša narava. Malo pred vrhom je bilo v travi veliko materine dušice. Spet se je v meni prebudila strast do nabiranja zelišč. Tudi fotografirala sem kar veliko. Ker sem bila na Uršlji gori prvič, sem bila deležna tepeža (in obljube da bo na Triglavu huje), po katerem sem po slovensko zavriskala v dolino!


Pot navzdol je bila bolj naporna, noge so se mi ves čas tresle. Z Aljažem sva premlevala, kako bi redno športno aktivnost vključila v svoj življenjski ritem, zraven sva tudi popevala. Prišla sva na idejo, da bi svojo poroko prijavila na katero od oblik množičnega financiranja na primer Kickstarter. Seveda je to ena od malo manj realnih možnosti financiranja, vendar pa: zakaj pa ne?


Ain't no Mountain High Enough

Following a few days sans writing, it's time to get back to our blog. I've missed it, to be honest. Still, these past days were memorable to say the least.:) 

First, there were the football World Cup final and third place matches, and congratulations to Germany on their fourth title. Well deserved, in my opinion. But to avoid being a mere spectator when it comes to sports, it was time to introduce Kristina too one of the finest pleasures my home region of Koroška has to offer: hiking. Thus, Sunday was marked by a family excursion to Uršlja gora Mountain, one of the most noticeable landmarks in the region. The mountain is 1699 meters high (5,574 feet for all you imperialists:) ) and features a radio  and TV transmission tower at the top, which can be seen from very far away. At the top of the mountain, the hiker is surprised by a church, the church of St. Ursula, which gave the mountain its name and is the highest situated church in Slovenia. And before anyone starts accusing me of brutality based on the photo in this blog: I dare not go against tradition and fail to baptize anyone reaching the top of Uršlja gora for the first time. :)  The hike also sparked our debate on how to incorporate physical activity into our daily routine. 

Monday brought back preparations for our wedding, starting with footwear. We managed to get a great deal on two pairs of PEKO shoes, which follow our philosophy of supporting Slovenian brands and Slovenia's economy. Then came my big moment: selecting a wedding suit. With the help of a very capable employee at the SENS store in Ljubljana, I managed to pick out what I believe to be my perfect suit (or maybe it picked me?). Anyway, today I got the correct trousers to go with the jacket, and now, lacking just the waistcoat and tie (or preferably cravat), I'm all set to get hitched and look great doing it. :)

As is customary with our (almost) daily routine, we had the debate of how to finance the rest of our wedding. And after reading news about the now infamous potato salad on Kickstarter, I had a similar idea. If crowdfunding is willing to support such a zany idea, surely people will be willing to support us on our start of a common path? To be honest, the idea might turn out to be a flop, but you never know, stranger things have happened in the past...

Aljaž - always a good sport

Poročna obleka - The Wedding Dress

Obleko za veliki dan sem si po več obiskih poročnih salonov na koncu le izbrala v Poročnem kotičku v Ljubljani. Kot verjetno vse bodoče neveste sem tudi jaz svojo pripravo na poroko začela prav s tem opravkom. Pri vsem skupaj me že od vsega začetka malo priganja moja draga mami, ki je res skrbna in si želi, da bi bilo vse tako kot mora biti. Imava pa seveda vsaka svoje predstave o tem, kaj bi bilo najbolje (jaz bi bila morda raje bolj skromna, pa jih potem slišim, da to ne zgleda, da se človek poroči samo enkrat v življenju …). 

Na začetku sem želela pri šivilji narejeno obleko iz čimbolj naravnega materiala (recimo iz lanu). Taka obleka bi bila samo moja, kasneje pa bi jo uporabila tudi v poslovne namene, saj iščem nek čisto svoj stil za pevske nastope in podobno, kar me še čaka pri delu in poslanstvu Kristine Angelike. No, na koncu sem se prilagodila in mislim, da sem se odločila prav. 

Poročni stil, ki mi je všeč

Na pomerjanje v poročne salone sem odšla bolj zato, da zares začutim, da me čaka poroka. Začela sem s pomerjanjem skromnejših modelov oblek (A-kroj je bil glede na mojo idealno pevsko postavo edini resni pogoj :) ), obleke brez naramnic in/ali s preveč poudarjenim dekoltejem mi niso bile všeč, prav tako mi je bila popolna bela barva nekako preveč hladna, dolge vlečke preštoraste za nošenje in obleke z okraski načeloma prekičaste. Na začetku se namerno nisem ukvarjala s ceno izposoje. In tako sem pri recimo osmi pomerjeni obleki (ne spomnim se natančno) začutila nekaj posebnega. Ne znam opisat, kaj se je zgodilo, mislim, da sem nenadoma dojela, da se res poročim, da si moram končno nekaj privoščiti, da moram tudi z obleko pokazati, da je bilo v mojem življenju dovolj žalovanja. Dojela sem, da je moje življenje ČUDOVITO! Obleka, ki je bila enostavno prekrasna (in popolno nasprotje tega, kar sem iskala na začetku) je izbrala mene. 

Skoraj v solzah (ki sem jih celo uspela skriti) sem slekla obleko in v sebi začela biti bitko, če je 460 € preveč za mojo poročno obleko. V istem salonu sem pomerila še tri obleke (cenejše), si zapisala podatke tistih, ki so prišle v ožji izbor, se poslovila od mami in sestre in se nato na poti na službene obveznosti (končno) razjokala. Še vedno mislim, da je cena obleke zelo visoka, saj bom obleko nosila le en dan, vendar je vsako nadaljno pomerjanje potrjevalo tisto prvo izbrano obleko. Pomerila sem celo obleke, ki mi niso bile nič posebnega (so mi bile pogojno všeč) pa so bile dražje.

Čez nekaj tednov sem se nenapovedano vrnila v Poročni kotiček na Dolenjski cesti, kjer so si kljub gneči vzeli čas zame. Še enkrat sem pomerila tisto obleko in jo rezervirala. Sem si kar oddahnila, saj sem se lahko končno posvetila drugim rečem (sezona vrtičkanja je bila!). 

Menda bo zdaj kmalu čas za pomerjanje s čevlji in izbranim spodnjim perilom, da v salonu uredijo še zadnje popravke obleke na točno mojo postavo.

Kako pa kaže mojemu zaročencu glede obleke?


A Snappy Dresser

I can't seem to get this song out of my head today. Probably something to do with my wedding suit.... After a vigorous telephone conversation with my best man I was informed that the style of suit I want to wear on my wedding day is not in style this year. Not being the person to follow fashion trends I decided to continue with my search for the perfect suit. (BTW: I decided not to write anything about Kristina's dress, because that's something I'm not supposed to know anything about.)

The style of suit I've decided to find for myself is apparently very rare at the best of times, but this year it's almost impossible to find in "regular" clothes shops (compared to specialist wedding shops). To give you an idea of what I'm looking for: here it is (note the lapel style of the jacket. I'm sorry, but I have no idea what the style is called in English - if anyone can help, please do and you shall have my long-lasting gratitude, and possibly a beer :) ). However, I do believe that I'm coming closer to ending my search. I've learned that the style I'm looking for is very popular in neighboring Austria and that I might have better luck there. So,fingers crossed! :)

I've decided against renting my suit and opted for a purchase, because I see it as an investment. So maybe that's why I'm so bent on getting exactly what I want. And, as Kristina has already mentioned, you only get married once, so make it special. :)

Aljaž - dressed to impress

Dva prstana, ena ljubezen - Two Rings, One Love

Kot sem že zapisala, mi je Aljaž zaročni prstan naredil kar sam. Narejen je iz strune njegove kitare, ki jo je igral tudi na mojem prvem samostojnem koncertu Nebeški Jeruzalem (Štepanja vas, 5. november 2013) in ob drugih priložnostih v času najinega spoznavanja. Prav zato je ta prstan, čeprav za koga drugega le "en drot", še toliko bolj poseben. Aljaž mi je kasneje pokazal, kako se ga naredi (kaj vse se najde na spletu, ko vtipkaš: "How to ..."!) in tako sva za uradno cerkveno zaroko naredila še enega zanj, ki ga s ponosom nosi. 

Prstana preko svoje oblike simbolizirata večnost oziroma neskončnost ljubezni. Sta popolna, saj nimata začetka ali konca. Prstana, ki si jih izmenja katerikoli par - ženin in nevesta, pričata o njuni zavezi, da bosta vedno drug drugega podpirala, se skupaj veselila (ali žalostila) in ljubila. Če hočete, sta prstana predvsem tudi del stroškov poroke (še zdaleč ne najvišji), od katerih ti nekaj ostane za vse življenje. 

Najina poročna prstana sva izbrala v marcu na sejmu Poroka v Celju. Že prej sva malo pokukala v zlatarne po Ljubljani, vendar so vse cene za poročne prstane kar visoko navite, tako da sva raje izkoristila možnost sejemskih popustov. 

Najini nasveti za potencialne može in žene ob nakupu prstanov :)

Nujno je, da najprej oba preizkusita različne modele (pri različnih ponudnikih), saj niso vsi enako udobni. Šele nato se osredotočiš na sam izgled prstana in nato, kako izgleda na tvoji in njegovi roki. Fino je, da vprašaš vse, kar bi te v zvezi s tako pomembnim predmetom, kot je poročni prstan, lahko kdaj v življenju zanimalo (morda tudi to, ali se da kupiti prstan s sledilno napravo!, če le prodajalci niso preveč resnobni :) ). Okraski in izgled prstanov so seveda stvar okusa, zelo lepo pa je, da se naredi tudi gravura, ki je v konkretnem primeru seveda čisto najina, čeprav pravzaprav ni nič posebnega (ime ženina na nevestinem prstanu in obratno, datum poroke).

Želela sva si, da s ceno ne bi pretiravala, prav tako je želeni izgled prstanov tak, da ni preveč nakičen. Pri široki ponudbi je verjetno vsakemu težko izbrati, tako da sem bila sama na sejmu kar zmedena. Izbirala sva namreč nekaj, kar bo za vedno. Kar naprej ti gre po glavi: "Zdaj gre pa zares, čisto zares, ne morem verjeti, da se mi uresničujejo sanje ..." Poleg tega veš, da je treba urediti še 100 drugih stvari ... K sreči mi je Aljaž znal zares prisluhniti in sam ni pokazal niti trohice nestrpnosti (čeprav se je počutil podobno kot jaz).

Prstane sva nato izbrala pri prijetnem gospodu iz Portoroža (Zlatarstvo Toni, Anton Toma s.p.), ki se celo uči ruščine (ja, Aljaž je kar obstal tam pri pultu :) ). Izbrala sva model, ki je obema ustrezal, dala svoje mere in izmenjala kontakte. Prstani so bili nato kar hitro narejeni, vse skupaj pa sva konec maja izkoristila za (delovni) skok na našo Primorsko.

Tako, zdaj pa čakajo na najin 30. avgust!

Round and round ...

Well, my darling wife-to-be can certainly write up a storm late in the day, and I've decided to stop watching football (the World Cup semi-final between Argentina and the Netherlands; the game is a snore, by the way) and do my part for our blog.

I won't get too much into what wedding rings symbolise, because I'm sure, dear readers, that you've worked that out already at some point in your life. What I would like to mention is the bewildering range of choices of designs, colours, gems, and yes, even shapes, when it comes to wedding rings. The amount of choices ment that it was really difficult for us to pick out a set of rings which would suit us most. My new friend Anton Toma (the gentleman who made our wedding rings) pointed out that the choice of designs has gone through the roof in recent years. So if you're looking to get married, fear not: your perfect ring has probably already been made. :)

To be honest, I'm more proud of our engagement rings. As Kristina has already mentioned, they are fashioned from a guitar string. The idea to make Kristina's ring out of string (rhyme much?:)) was born more out of a belief that it would be more personal to make a ring myself, rather that buy a ring that has been made a thousand times over. But given the fact that arts and crafts isn't really "my thing", the video attached to this post came in very handy. These rings probably wouldn't last a lifetime, but really, they don't need to. :)

Aljaž - going back to watching football, despite his better judgement

O najinem logotipu - About our logo

Pozdravljeni, druščina!

Ne smeva vas preveč zapostavljat (ker res pridno berete najine objave), čeprav sva bila danes na polno zasedena z načrti za posel. Naj tokrat izdava nekaj podrobnosti o logotipu in o pečatu, ki je nastal iz njega.


Ker skupaj živiva in delava, sva se pred časom odločila, da bova ustvarila najin skupni logotip. Seveda sva se takrat pogovarjala o skupnem podjetju, ki je nekako tekmovalo z mojo obstoječo skoraj dozorelo idejo "Kristina Angelika". Izbrala sva celo novo ime za skupno podjetje, vendar je vse skupaj tako široko zastavljeno, da niti približno še nisva kos takim dejavnostim. Za najino skupno bodoče podjetje, katerega imena ne izdava, bo treba nabrati pravo ekipo ljudi, ali pa v življenju početi kaj bolj preprostega. Bova videla sproti. Tako je za zdaj nastala le Kristina Angelika, Kristina Kastelic s.p. in skupni logotip bo moral na uradno uporabo še malo počakati.

Najin logotip

Logotip, ki je nastal, je čisto najin in naju resnično lepo povezuje. Natisnjen je v glavi poročnega vabila, pri podjetju Sitar d.o.o. pa sva dala narediti tudi pečatnik, s katerim sva zapečatila vsa poročna vabila pa tudi zahvale oziroma sporočilo za spomin za tiste, ki sva jim pela na poroki. Tako sva logotip prvič uporabila tudi v poslovni namen. 

No, najbrž v logotipu prepoznate najini začetnici: K in A (Kristina in Aljaž), povezuje pa naju violinski ključ, torej glasba. Če logotip pogledam kot celoto, postane vse skupaj taka lepa rožica, kot nek zvonček ali narcisa. 

Prav vsi svatje so ob pečatu izkazali posebno zanimanje, zato lahko trdim, da ima pečatni vosek na kuvertah res pravi čar tudi za današnji čas. Aljaž pravi, da bo ta logotip tudi na družinskem grbu (ja, tudi to bova baje enkrat imela, hihi! ). Vabila so bila sicer samo natisnjena na malo boljšem papirju, o dodanih semenih sončnic sva že pisala, no, pečat pa je res dal piko na i. Pri tem naj povem samo še to, da se je rdeč pečatni vosek iz podjetja Sitar d.o.o. veliko bolje obnesel kot vosek, ki sva ga kupila nekje drugje (mislim, da je bilo v trgovini Levček iz BTC-ja, drugod ga tako ali tako niso imeli, ker je to menda "out"). Je pa možno izbirati med voski različnih barv, midva sva izbrala kar tradicionalno rdečega, za poroko pa se mi zdi izjemno lep tudi zlat.

V kolikor si tudi vi želite svoj logotip, lahko pocukate za rokav kar mene. Mislim, da zna kaj lepega in posebnega nastati.

Kristina Angelika - nenehna ustvarjalka :)

About a symbol

Today we felt it was time to tell you something very unique about us - our logo. People who got our wedding invitations were quite often stunned by the fact that we have a logo, and they were even more impressed by the wax seal on the back of the envelope.

Given the fact that Kristina and I were planning on getting married and starting a company together, it seemed only natural to have a symbol to represent us; a sort of logotype, if you will. The result of our effort is the masterpiece in the two photos above. After long consideration and brainstorming, we found out what would best represent us. The G-clef has been the idea from the start, since is was music that connected us in the first place and after we were granted some divine inspiration, our initials were incorporated into the design, and thus the symbol you see before you was born. :)

Then came the time to make the seal matrix. The job was entrusted to Sitar d.o.o., one of Slovenia's longest standing companies in this field, and I believe they did a terrific job! :) However, it is worth mentioning that while designing the seal, Kristina managed to get into several heated arguments with her computer (but if you're thinking of having your own logo, give Kristina a call, she knows what she's doing). But now the seal is complete and has found its way on all of our wedding invitations, as well as cards we handed to the couples at whose weddings we had the honour of singing. And sooner or later, the logo will find its way into the family crest! :)

Aljaž

Še osem sobot - It's the Final Countdown!

Odštevanje ... včasih sem nam zdi, da je nekaj, kar z veseljem pričakujemo, tako daleč. Nato pa te kar naenkrat prešine: "Samo še toliko dni, prav zares?"

Ko sem v februarju ob cerkvici sv. Petra na Vrhu nad Želimljami dobila prstan, ki ga je Aljaž naredil kar sam, je bilo res vse še tako daleč. Za valentinovo sva šla po "uradni" cerkveni zaroki na srečanje s papežem Frančiškom v Rim. Bilo je nepozabno lepo, še najbolj to, da sva si lahko vzela čas drug za drugega. Začela sva s pripravami na poroko - tako prihično kot organizacijsko, sedaj delava predvsem na zagotavljanju financ ... ni poceni, to je res. Vseeno pa komaj čakam, da zazveni najina poročna koračnica! :)

Komaj čakam, da tudi Aljaž pride domov, da dorečeva podrobnosti glede glasbenega dogodka ali dogodkov, ki jih bova še organizirala. Tale blog je namenjen tudi predstavitvi, vsega kar počneva in kdor še ne ve, ustvarjava tudi glasbo za poročne obrede. Prav v pripravah na najino poroko ima to še poseben čar, saj zares lahko deliva veselje z mladoporočenci, ki se odločijo za najin nastop na svoji poroki.

Oglejte si letak (spodaj) in prve YouTube posnetke in morda še koga "zagrabi" želja po uradnem življenju v dvoje.

Srečno!

Kristina Angelika

Lasciatemi Cantare!

Finally, I have the time to give my contribution to the latest happenings on this blog. I came home from Perugia yesterday, and after getting enough sleep, I'm finally ready to carry with business as usual.

Perugia was my last tour and Saturday saw my last official concert with the choir APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani. As if that wasn't enough, Saturday was also the last official concert of the choir's conductor, Sebastjan Vrhovnik. It was an emotional experience for all involved, but Saturday marked the ending of a unforgettable 3-year period for me (more on that elsewhere at another time). Thank you, APZ Tone Tomšič! :)

But now that I'm back I can start working towards financing my wedding, Way back in February, it all seemed so far away, and when I "proposed" to Kristina, neither of us really imagined what organising a wedding really means.

But really, organising the wedding isn't such a big deal, people just seem to make such a fuss about it. What really gets you is the financial aspect of it all. A thousand little odds and ends that all cost something amount to a substantial bill at the end of it. To make the bill seem a bit less frightening, Kristina and I have started our own business by combining Kristina's stunning voice and my ability to make a more or less sensible noise with a guitar. The results can be heard in the videos attached to this post, I hope you like them. :)

We now offer our services of performing at weddings, so if anyone feels inspired to tie the knot, contact us, we can make your day all the more special.

Aljaž

Sončnice! - Sunflowers!

Včeraj je bil predolg delovni dan, da bi imela čas napisati karkoli v tale spletni dnevnik. S prijateljico sva raziskovali Prlekijo, Prekmurje in Goričko. Bilo je lepo, razburljivo in na koncu tudi malo bolj naporno (vožnja domov). Z Aljažem sva bila v stiku bolj po smsih, saj je on v Italiji na pevski turneji, včeraj so imeli koncert v Asissiju. Najini smsi:

Kristina:
(večer prej) Srce moje! Želim ti mirno noč in lepe sanje. Pa še prišepnem ti, da si iz Asissija želim nekaj posebnega. Ni treba kupit. Poljubček***

Aljaž:
(9.35) V Italiji sončnice že ful cvetijo!
(14.18) Asissi je krasan :)
(17.04) Asiški Francelj te pozdravlja in ti pošilja svoj žegen :)

Kristina:
(17.07) Super! Jaz sem po ogledu treh vrtov pristala v Murski Soboti. Utrujena ampak je ful fino. Še na Goričko gremo. lp
(0.12) Čer! Preden zaspim... Hvala za objavo na blogu, tako čutim, da je tudi tebi pomembno. Za danes je še nisem spisala. Sončnice tudi v Prekmurju lepo cvetijo! Bi bilo lepo, ce bi se prihodnji teden slikala tam ;) Bil je lep dan. Poljubček zate*** ljubim te zelo! Nočko*

Kot ste verjetno že ugotovili, je izbrani cvet najine poroke sončnica, ki velja za simbol življenja, predanosti in upanja. Sončnico sva si dokončno izbrala za svoj simbol po tem, ko sva ob zaroki prejela v dar pogačo v obliki sončnice, poleg tega je sončnica po svoje zelo mogočna enoletnica, ki popestri zelenjavni vrt, rade jo imajo tudi čebele ... Ob vabilu so (nekateri) svati dobili semena sončnic. Ideja je bila v tem, da si svatje sončnice posejejo na svoje vrtove in skupaj z rastjo sončnic pričakujejo najin »ta veseli dan«. Sončnice naj bi cvetele ravno v času poroke, žal pa sva v procesu deljenja vabil ugotovila, da ne bo šlo vse tako hitro, zato sončnic ni v vseh vabilih. So pa v različnih časovnih razmakih posajene povsod okrog prizorišča najine poroke, tako da lahko računamo, da nekaj cvetov pa le bo :)

Kristina Angelika



After a Looooong Day...

Going by bus to our first destination yesterday, I noticed a large field of sunflowers in full bloom through the window. Naturally, it made me think about the day fast approaching. :) I tried staying in contact with Kristina throughout the day, but our busy schedules reduced that effort to a few short text messages. But still, I believe it's the thought that counts.

Yesterday was marked with exploring Assisi, the birthplace of St. Frances. And I can't help but feel that there's something special about that town, especially the crypt where the remains of the saint are kept. In the evening we had our semiconcert, and the crowd loved it (like they really had a choice:)).

Today we visited Polvese Island, located at Lake Trasimeno. The first thing I thought was: "Kristina would love it here." Oleanders, olive trees, rosemary and countless other herbs, the stunning scenery and the waters, where I went swimming for the first time this year, not to mention the company of APZ Tone Tomšič made this a truly remarkable day.

Aljaž - missing his future wife

P.S.: Guess who won the France vs Germany match today. One hint: it wasn't France! :)

Ati, vse najboljše :) - Daddy, Happy Birthday! :)

Včeraj zvečer sva z zaročencem oddala eno zadnjih vabil na poroko (še vedno nisva oddala vseh, joj no ...). V središču Ljubljane sva se srečala s parom, ki sta del družinskih prijateljev po moji strani. Naš klepet se je ob sladoledu in ledeni kavi zapletel tudi v čas pred skoraj petimi leti.

Morda bo kdo rekel, da spet in spet govorim o tej žalostni zgodbi, pa preprosto ne morem mimo tega. Pred petimi leti, sredi julija, nas je nenapovedano za vedno zapustil moj oče. Bilo je na morju, prvi dan dopusta, ko se je ob potapljanju (urejal je sidrišče za čoln, ki si ga je tako močno želel) ponesrečil. Ta dva povabljenca na poroko, sta bila v zadnjih letih in še posebej prav takrat, ko se je zgodila nesreča, trdna opora meni in moji družini in včeraj sem kar čutila prisotnost očeta, kakor da se nam vsem skupaj smeje dol iz nebes, ker vsak dan tako zakompliciramo in se jezimo nad stvarmi, ki sploh niso pomembne. Danes je njegov rojstni dan in če bi bil še živ, bi praznoval rosnih 47 let! Ati, vse najboljše :)

Res poseben je ta čas pred poroko. Spet in spet čutim, da mi nekdo govori: "Ne skrbi ... Vse bo v redu!" In je, kar pa še ni, pa še bo! 

Pa naj končno delim še nekaj obljubljenih informacij glede same organizacije poroke - kaj naj bi imela bodoča mož in žena nujno urejeno vsaj 8 tednov pred poroko:

Ljubljana, 1.7.2014

• datum, kraj poroke: kljukica! (poroka bo 30. avgusta 2014 na Koroškem, civilna na domačem vrtu, cerkvena v cerkvi sv. Petra na Kronski gori; rezervacije matičarja in župnika urejene)

• gostišče: kljukica! (gostišče, kjer bo "ena fejst gavda" - ohcet, je kar se tiče vožnje časovno dovolj blizu, omogočena so tudi prenočišča za svate iz Ljubljane, tudi poročni meni je že izbran, okvirno število gostov na večerji: 90 - pa čeprav sva najprej želela majhno poroko, a o tem raje kdaj drugič)

• poročni fotograf: kljukica! (plačana ara za lokalnega fotografa z izkušnjami, doreči je treba še nekatere podrobnosti - končna cena, kako je s snemanjem dogodka, dogovor glede zahvalnih fotografij ...)

• glasbena skupina: kljukica! (na poročnem obredu nama bo pel APZ Tone Tomšič, poročna koračnica bo zazvenela izpod rok prijateljice Benjamine Kolar, na ohceti pa imava kar dva benda: eden bolj za naju Sam's Fever - Samo je zgoraj omenjeni družinski prijatelj in drugi - po priporočilu: Šrangarji, podrobnosti o samem programu še niso dorečene).

Ko se ravno oziram 5 let nazaj ... APZ Tone Tomšič je takrat zapuščala dirigentka Urša Lah in njen zadnji koncert je bil dobrodelni koncert za mojo družino ob smrti očeta. Zadnji koncert zdajšnjega dirigenta Sebastjana Vrhovnika pa bo najina poroka! Kako lepo!

"bodisigadovoljzadanes"

Lahko noč* (pošiljam poljubček v italijansko mesto Perugia)


In a land far away...

After a sturdy breakfast consisting of a machiato and a croissant, I managed to get hold of a computer so I can write my contribution. But first, greetings from Perugia, Italy! :) This is my final tour and the closing act of my time as a member of the choir APZ Tone Tomšič (see link above), and the longest Kristina and I have been apart as a couple (5 days altogether). But in all fairness, the change in pace for us will be beneficial to us both.

As Kristina mentioned, preparations for the wedding are going well (or rather, well enough :P) and the main issues, such as the time and place, the photographer, and arrangements for the party afterwards have been taken care of. With 8 weeks left until the big day, I think we're managing things quite well, leaving out the fact that I have yet to select my wedding suit.

Monday marked the handing of one of the last wedding invitations and a excursion back to an event, which had a crucial impact on Kristina's life. Unfortunately, I've never had the honour of meeting Kristina's father, but from what she tells me, we would have gotten along great. He would have been 47 years old yesterday.

Let that be enough for today, I have to go get ready, we're leaving for Assisi, where APZ Tone Tomšič will perform a concert alongside our hosting choir in the church Santa Maria degli Angeli e dei Martiri. So wish us luck and toitoitoi! :)

Aljaž - the unshaven one with the ghastly smile